Človek se s počitnic vrne poln energije. Ampak ne za pranje zaves in pomivanje oken, ne ne. Tudi za praznjenje prepolnih omar ne. Človek takrat prekipeva od želje, da bi čimprej uredil vse najdene školjke, izobesil na stene vse dobljene zakladke, klepetal v neskončnost z zvestim prijateljem .... ali pa sanjaril do utrujenosti in štel oblačke na nebu .... brskal po sladkih spominih in pregledoval stare fotografije ... in tako nekako se je našel tale naš biserček s kmetije Davčen. Naša "tiha maša":
Pa naj še kdo reče, da naša mala klepetava usteca ne znajo biti tiho, ha ha ... Če je na mizi kaj dobrega, pa sploh!
Še danes jadramo na spominih, kajti nebeško zelenje in vonji in frfotanje te naredijo neskončno lahkega in srečnega. Vesela in nežna je tudi glasba, ki spremlja vsak naš korak. Ker tak je pač naš svet. Juhej! 
