KEKČEVA DEŽELA

Pred Eriko nas je pričakal "Bedanec bus" in nas z vso naglico odpeljal v Kekčevo deželo.

Na avtobusu smo si morali zatisniti oči, kajti peljali smo se po skrivni poti, za katero ne sme izvedeti nihče. In resnično smo si vsi zatisnili oči, brez goljufije ... kajti ...

... otroke, ki so kukali, je odpeljal Bedanec in za njimi so ostale le še kape ...

Ta podatek nas je pretresel in v zapuščene kape pod stropom smo strmeli veliko bolj kot ven v žareče barve narave ...

Po izstopu nas je objel gozd s svojo tišino in hladom in visokimi smrekami in čudovitimi pisanimi krošnjami dreves ...

Pohiteli smo do Bedančeve hiše in v njej našli Mojco. Seveda smo jo nemudoma rešili.

Pred Bedančevo hišo se je kuhala čudna čorba. Lakota nas je v hipu minila.

Pogled v Bedančevo past je bil precej strašen ... dna nismo niti slutili ...

In potem ... BEDANEC!!! Na srečo smo ga takoj pregnali z ukanjem ... Uh, jo je pobrisal, da se je kar kadilo!

Brincljeva hiša nam je bila všeč. Ker ima dvižni most.

In ker se iz nje spustiš po toboganu :)

Iz gozda jo je takole primahal Kekec.

Zaupal nam je skrivnost in nam pokazal svoje kozice.

Namenili smo se še k Pehti in zapeli. Katero že?



Najprej smo zagledali njen laboratorij.

In potem še njo in njen čudoviti klobuk.

Napili smo se zdravilnega čaja.

In se najedli kruha za korajžo. Sedaj se nikogar več ne bojimo!

Pa spet ... Kekčeva pesem, tokrat samo za Pehto:



In že smo bili v dolini. Malica je bila zaslužena.

V Ljubljano smo prinesli lepe spomine, sonca nam pa ni uspelo pripeljati s seboj. Predlagamo, da se kmalu spet odpravimo za njim ;-)

JURIJEVO ČUDEŽNO ZDRAVILO

Povabljeni smo bili, da si v tednu otroka ogledamo lutkovno predstavo Jurijevo čudežno zdravilo v Lutkovnem gledališču v Ljubljani.

Peš smo jo mahnili skozi Trnovo in občudovali divje kostanje, ki so že začeli otresati suho listje s svojih vej. In naprej ob Ljubljanici po ulicah Stare Ljubljane do Krekovega trga.

Tam smo se zlili s temo in z Jurijem in njegovo babico z zlobnim očescem ...

Zlo je vedno premagano ... tudi tokrat je bilo tako. In babica, ki je najprej zrasla skozi streho skoraj do oblakov, je na koncu izginila v ... nič.

Mi pa jadrno nazaj v šolo :)

ŽELIM SI PSA

In vsi, ki psa že imamo, smo presrečni :)

PSI SO ZAKON!

EVROPSKI DAN JEZIKOV

Od leta 2001 v Evropi 26. septembra praznujemo DAN JEZIKOV. Na svetu ljudje govorimo preko 6000 jezikov in prav za vsakim stoji bogata kultura, zelo različna od drugih. In prav zato z dnem, ki je posvečen tej raznolikosti narodov, poudarjamo pomembnost vsakega jezika, naj ga govori še tako malo ljudi.

V dejavnosti, v katerih sodeluje že okoli 45 držav, se je vključila tudi naša šola. Prve in druge razrede je obiskala Kati, vzgojiteljica s Finske, ki je že nekaj časa v Sloveniji. Najprej smo si pogledali najbolj znano finsko risanko MUUMIN.

In čeprav nam je šla finščina kar težko v ušesa (nekako zatikala se je ...), smo kmalu ujeli zgodbo in začeli uživati v njej.

Z mumini smo v milnih mehurčkih poleteli preko Finske ... čez gore, prostrane iglaste gozdove ... čez jezera in ocean ... in bilo je prelepo.

Poslušali smo pravljico o babici Zimi, ki je hotela zmrzniti zajčka.

Ampak ta se ji ni pustil in reva se je na koncu bridko jokala ... in s svojimi solzami stopila ves sneg in uničila zimo ... (zelo poučno!).

Skozi daljnogled smo si pogledali tudi znamenitosti Finske.

Le za kaj se uporablja tale ladja? Takoj smo vedeli :)

Preživeli smo zabavno dopoldne. In v naših glavicah so spet nova spoznanja ... spoznanja, da so tuje dežele in tuji jeziki polni drugačnih, nenavadnih reči in zvokov ... da so zanimivi, a da imamo našo slovenščino radi nadvse.

MI, INDIJANCI

Glede na to, da nam je bilo precej odločno vzeto upanje za življenje v hišici na drevesu, smo si zamislili, kako bi bilo spati, se igrati, kuhati, jesti, delati domače naloge (ha ha, tole je zagotovo pripisala naša učiteljica ;) ... pod debelimi kožami bizonov ... v indijanskem šotoru. In misel na ogenj, temo (ja, mi smo taki, da imamo radi temo, ker se lahko v njej tako dobro igramo skrivalnice) in gužvanje cele družine v enem prostoru nam je bila zares všeč.

Ja, v to ni dvoma - mi bi bili TAKOJ indijanci! In kakšna imena bi si dali?

JAŠA: Rdeči plamen

LANA M.: Zlata grlica

GAL: Košata vrba

MATEJ: Modri sabljasti tiger

RIJAD: Hitre noge

IVO: Črni bik

GAJA: Zelena metuljčica

EVA Ž.: Beli tiger

MATIC: Navadni bik

MAJ: Črni orel

LIA: Sinja volkulja

NIK: Ptičji pajek

PATRICIJA: Črni ogenj

EVA Č.: Beli metulj

LARA: Modri ogenj

MARK: Ognjeni zmaj

FILIP: Beloglavi orel

LUKA: Superpajek

ELENA: Beli konj

JANEZ: Zeleni zmaj

LANA J.: (še razmišlja ...)

NAŠI PAPIJI

Pred časom nas je obiskal Papi, pujsek SKB banke. In za družbo je imel čarovnika, ki je, tako kot se za pravega čarovnika spodobi, iz svojega klobuka vlekel dalmatince, hrčke, zajce in golobčke ... No, pravzaprav niti ne ...

Ampak čarati je zares znal in včasih smo od začudenja pozabili zapreti usta:

V naslednjih dneh smo se odzvali povabilu, da narišemo tega šmentanega pujska s krili, in naše slike so že na razstavi v Šparu na Viču.

Nič hudega, če ste ravno včeraj nabavili za cel teden skupaj. Gotovo ste pozabili kakšno malenkost (npr. metlico za stepanje), zato le urno v Špar, da si napasete oči tudi na naših umetninah ...

Papiji čakajo, da jih objamejo ljubeči pogledi naših staršev, starih staršev, bratov, sester, prijateljev ...

PO SLEDEH NAŠIH ČLANKOV

... ALI KAKO NAM USPEVAJO BUČKE :)

Nekateri lahko brez skromnosti povedo, da so iz tistih malih stebelc, ki so tako boječe prikukala na plano enkrat pred poletjem (na šolskih okenskih policah, če ste že pozabili), uspeli vzgojiti močne in čvrste rastline, ki so bogato obrodile ... Ta slika zgoraj je dokaz :)

Bravo, vrtnarji 2.a!!!

PRVI ŠOLSKI DAN

Pa je prišel tale prvi šolski dan ...

Zbrali smo se v svojem starem razredu (manjkala ni niti ena sama samcata iskrica :) in ugotovili, da je strahotno prazen in pust. Zelo smo se potrudili, da smo ga hitro napolnili s svojim čebljanjem in nasmehi, ki sploh niso več tako polni prepiha ...

Naš atrij nas ni dolgo čakal ... Potrebovali smo natanko 3,6 sekunde, da smo sestavili dve nogometni moštvi, in potem je sledilo kakšne 40 minut neutrudnega tekanja in zabijanja golov ... Nekako najbolj priljubljena ura tega dopoldneva (sum učiteljice :)

Tekale so tudi punce.

Če se ravno niso gugale ...

In plezanje imamo tudi radi. Ker nas pripelje bližje oblakom.

Tale hišica ima pa samo eno napako - da ni na drevesu :)

Kot smo izvedeli iz pravljice, se je učena buča v šoli naučila črko O. Nas pa v tem letu čaka še VEEELIIIKOOOO več. In že jutri začnemo :D