LJUBLJANSKI MARATON

Kolezijci že od nekdaj sodelujemo na vsakoletnem Ljubljanskem maratonu. In s ponosom lahko povemo, da smo bile Iskrice najbolj številčno zastopani kolezijski razred na teku. Maratona se je udeležilo kar 12 junakov našega razreda:

LARA, PATRICIJA, EVA Č., MARK, NIK, LUKA, EVA Ž., JAŠA, ELENA, LIA, GAJA in MATIC.

Letos 700 metrov, drugo leto pa že 1500. Gremo? JAAAAAAAA :)

Več utrinkov z maratona si lahko ogledate s klikom na

MARATONCI SMO OD SILE!

KMALU SE VRNEMO :)

Trenutno nas ni v šoli.

Sicer so počitnice, ampak dela imamo veliko ;)

V NARODNI GALERIJI

Takole smo pripešačili do Narodne galerije in bogovi vremena so nam bili naklonjeni. Kljub slabim napovedim smo tako svoje dežnike lahko uporabljali za oporo pri hoji (ta je bila res hitra in zato nam je vsak dodaten odriv prišel zelo prav ;). No, morda pa so nam res bili čisto malo v napoto ...

Galerija nas je vzela v svojo ogromno in spokojno notranjost. Naše glasilke so se kar takoj povsem umirile ...

Strahca smo si najprej ogledali v knjigi. Ker v galeriji se tako dobro skriva, da ga še nihče ni zapazil. Obetali smo si vznemirljiv izlet skozi umetnost, na katerem bomo uporabili prav vse čute razen tipa.

Potem pa med slike ... Najprej so nas pozdravile kosti svetnikov, spravljene za steklena okenca okvirja. Brrrr ...

Zgodbe so nas očarale ...

In kot vlakec smo čisto počasi drseli skozi bele okvire vrat iz sobane v sobano ... Prostori so bili sanjsko veliki. In sanjsko pobarvani ... nad nami pa belo steklo, skozi katerega je sijala sanjsko mehka svetloba ... PRELEPO.

V tale šopek rož na steni smo se prav zagledali. In kako veseli smo bili, ko smo prav tak šopek našli na klopi pod prtom. Presenečenje!!! Najbolj so dišale vrtnice.

Pastirček s piščalko ...

Kako je bil oblečen? Je bil reven? Vesel? Vse to smo lahko "prebrali" iz portreta.



Takole smo zaslišali strašne reči, ki so doletele ljudi potem, ko jim je Prometej prinesel ogenj ... za kazen ... In krvaveči Prometej na sliki, ki mu je orel vsako noč kjuval jetra, se nam je zasmilil v dno duše.

Potem pa bogatija in dragulji in brokat in svila ... Marija Terezija.

Postavili smo se v špalir in se priklonili tako kot v starih časih. Bili smo kar precej dobri in pošlihtani :)



Takole smo prisluhnili Apolonu, bogu glasbe.

Na koncu pa smo se razkropili po prostorih in se tudi sami preizkusili v tej umetnosti.

In na Strahca smo, očarani od vsega lepega in mogočnega, popolnoma pozabili ... Vemo, da nam tega ni zameril :)

SLIKAMO KEKČEVO DEŽELO

Vse, kar smo zadnjič videli, smo upodobili tudi z voščenkami. In s temi slikami smo opravili tudi nalogo BARVE NARAVE v e-Twinning projektu The meaning of colours, v katerem še vedno sodelujemo. Vtise iz narave smo takole prenesli na papir:

PATRICIJA

MATIC

MARK

LUKA

LARA

LANA J.

JAŠA

IVO

GAJA

EVA Ž.

ELENA

RIJAD

NIK

MATEJ

MAJ

LIA

LANA M.

JULIJ

JANEZ

GAL

FILIP

EVA Č.

KEKČEVA DEŽELA

Pred Eriko nas je pričakal "Bedanec bus" in nas z vso naglico odpeljal v Kekčevo deželo.

Na avtobusu smo si morali zatisniti oči, kajti peljali smo se po skrivni poti, za katero ne sme izvedeti nihče. In resnično smo si vsi zatisnili oči, brez goljufije ... kajti ...

... otroke, ki so kukali, je odpeljal Bedanec in za njimi so ostale le še kape ...

Ta podatek nas je pretresel in v zapuščene kape pod stropom smo strmeli veliko bolj kot ven v žareče barve narave ...

Po izstopu nas je objel gozd s svojo tišino in hladom in visokimi smrekami in čudovitimi pisanimi krošnjami dreves ...

Pohiteli smo do Bedančeve hiše in v njej našli Mojco. Seveda smo jo nemudoma rešili.

Pred Bedančevo hišo se je kuhala čudna čorba. Lakota nas je v hipu minila.

Pogled v Bedančevo past je bil precej strašen ... dna nismo niti slutili ...

In potem ... BEDANEC!!! Na srečo smo ga takoj pregnali z ukanjem ... Uh, jo je pobrisal, da se je kar kadilo!

Brincljeva hiša nam je bila všeč. Ker ima dvižni most.

In ker se iz nje spustiš po toboganu :)

Iz gozda jo je takole primahal Kekec.

Zaupal nam je skrivnost in nam pokazal svoje kozice.

Namenili smo se še k Pehti in zapeli. Katero že?



Najprej smo zagledali njen laboratorij.

In potem še njo in njen čudoviti klobuk.

Napili smo se zdravilnega čaja.

In se najedli kruha za korajžo. Sedaj se nikogar več ne bojimo!

Pa spet ... Kekčeva pesem, tokrat samo za Pehto:



In že smo bili v dolini. Malica je bila zaslužena.

V Ljubljano smo prinesli lepe spomine, sonca nam pa ni uspelo pripeljati s seboj. Predlagamo, da se kmalu spet odpravimo za njim ;-)