Pred Eriko nas je pričakal "Bedanec bus" in nas z vso naglico odpeljal v Kekčevo deželo.
Na avtobusu smo si morali zatisniti oči, kajti peljali smo se po skrivni poti, za katero ne sme izvedeti nihče. In resnično smo si vsi zatisnili oči, brez goljufije ... kajti ...
... otroke, ki so kukali, je odpeljal Bedanec in za njimi so ostale le še kape ...
Ta podatek nas je pretresel in v zapuščene kape pod stropom smo strmeli veliko bolj kot ven v žareče barve narave ...
Po izstopu nas je objel gozd s svojo tišino in hladom in visokimi smrekami in čudovitimi pisanimi krošnjami dreves ...
Pohiteli smo do Bedančeve hiše in v njej našli Mojco. Seveda smo jo nemudoma rešili.
Pred Bedančevo hišo se je kuhala čudna čorba. Lakota nas je v hipu minila.
Pogled v Bedančevo past je bil precej strašen ... dna nismo niti slutili ...
In potem ... BEDANEC!!! Na srečo smo ga takoj pregnali z ukanjem ... Uh, jo je pobrisal, da se je kar kadilo!
Brincljeva hiša nam je bila všeč. Ker ima dvižni most.
In ker se iz nje spustiš po toboganu :)
Iz gozda jo je takole primahal Kekec.
Zaupal nam je skrivnost in nam pokazal svoje kozice.
Namenili smo se še k Pehti in zapeli. Katero že?Najprej smo zagledali njen laboratorij.
In potem še njo in njen čudoviti klobuk.
Napili smo se zdravilnega čaja.
In se najedli kruha za korajžo. Sedaj se nikogar več ne bojimo!
Pa spet ... Kekčeva pesem, tokrat samo za Pehto:In že smo bili v dolini. Malica je bila zaslužena.
V Ljubljano smo prinesli lepe spomine, sonca nam pa ni uspelo pripeljati s seboj. Predlagamo, da se kmalu spet odpravimo za njim ;-)
Ni komentarjev:
Objavite komentar