Takole smo pripešačili do Narodne galerije in bogovi vremena so nam bili naklonjeni. Kljub slabim napovedim smo tako svoje dežnike lahko uporabljali za oporo pri hoji (ta je bila res hitra in zato nam je vsak dodaten odriv prišel zelo prav ;). No, morda pa so nam res bili čisto malo v napoto ...
Galerija nas je vzela v svojo ogromno in spokojno notranjost. Naše glasilke so se kar takoj povsem umirile ...
Strahca smo si najprej ogledali v knjigi. Ker v galeriji se tako dobro skriva, da ga še nihče ni zapazil. Obetali smo si vznemirljiv izlet skozi umetnost, na katerem bomo uporabili prav vse čute razen tipa.
Potem pa med slike ... Najprej so nas pozdravile kosti svetnikov, spravljene za steklena okenca okvirja. Brrrr ... 
Zgodbe so nas očarale ...
In kot vlakec smo čisto počasi drseli skozi bele okvire vrat iz sobane v sobano ... Prostori so bili sanjsko veliki. In sanjsko pobarvani ... nad nami pa belo steklo, skozi katerega je sijala sanjsko mehka svetloba ... PRELEPO.
V tale šopek rož na steni smo se prav zagledali. In kako veseli smo bili, ko smo prav tak šopek našli na klopi pod prtom. Presenečenje!!! Najbolj so dišale vrtnice.
Pastirček s piščalko ...
Kako je bil oblečen? Je bil reven? Vesel? Vse to smo lahko "prebrali" iz portreta.
Takole smo zaslišali strašne reči, ki so doletele ljudi potem, ko jim je Prometej prinesel ogenj ... za kazen ... In krvaveči Prometej na sliki, ki mu je orel vsako noč kjuval jetra, se nam je zasmilil v dno duše.
Potem pa bogatija in dragulji in brokat in svila ... Marija Terezija.
Postavili smo se v špalir in se priklonili tako kot v starih časih. Bili smo kar precej dobri in pošlihtani :)
Takole smo prisluhnili Apolonu, bogu glasbe.
Na koncu pa smo se razkropili po prostorih in se tudi sami preizkusili v tej umetnosti.
In na Strahca smo, očarani od vsega lepega in mogočnega, popolnoma pozabili ... Vemo, da nam tega ni zameril :)
In kot vlakec smo čisto počasi drseli skozi bele okvire vrat iz sobane v sobano ... Prostori so bili sanjsko veliki. In sanjsko pobarvani ... nad nami pa belo steklo, skozi katerega je sijala sanjsko mehka svetloba ... PRELEPO.
V tale šopek rož na steni smo se prav zagledali. In kako veseli smo bili, ko smo prav tak šopek našli na klopi pod prtom. Presenečenje!!! Najbolj so dišale vrtnice.
Pastirček s piščalko ...
Kako je bil oblečen? Je bil reven? Vesel? Vse to smo lahko "prebrali" iz portreta.Takole smo zaslišali strašne reči, ki so doletele ljudi potem, ko jim je Prometej prinesel ogenj ... za kazen ... In krvaveči Prometej na sliki, ki mu je orel vsako noč kjuval jetra, se nam je zasmilil v dno duše.
Potem pa bogatija in dragulji in brokat in svila ... Marija Terezija.
Postavili smo se v špalir in se priklonili tako kot v starih časih. Bili smo kar precej dobri in pošlihtani :)Takole smo prisluhnili Apolonu, bogu glasbe.
Na koncu pa smo se razkropili po prostorih in se tudi sami preizkusili v tej umetnosti.
In na Strahca smo, očarani od vsega lepega in mogočnega, popolnoma pozabili ... Vemo, da nam tega ni zameril :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar