Aprila letos nam je bila na mednarodni konferenci SIRikt 2011 v Kranjski Gori podeljena nagrada ZLATI KABEL 2011 za najboljši slovenski e-twinning projekt v starostni katergoriji od 4 - 11 let, in sicer za projekt BOOKS MAKE FRIENDS & FRIENDS MAKE BOOKS, s katerim smo v prvem razredu spoznavali svetovne otroške slikanice in ponesli glas o muci Copatarici tudi v Ameriko.
Nagrade smo bili seveda zelo veseli. Pravo vznemirjenje pa je prineslo snemanje e-zbornika v našem razredu tik pred koncem šolskega leta. Zbornik v elektronski obliki je bil v teh dneh objavljen na straneh e-Twinning portala, slovenske šole pa bo obkrožil tudi na cd ploščah. Vsi spremljevalci naših strani si ga seveda lahko ogledate po bližnjici tule spodaj:
Da pa ne boste pozabili, kako smo zgodbo o muci Copatarici predstavili ostalim otrokom iz Evrope in ZDA, naš filmček objavljamo že enkrat. Živela muca Copatarica!!
Projekt je tudi na Poljskem prejel 1. nagrado, na Slovaškem pa smo si prislužili 2. nagrado :) Jupiiiii!
... ob igranju ...
... in pripovedovanju ...
... In to predvsem zato, da se objamemo in si pomahamo ...
... in si povemo, da se imamo radi. Da se bomo vedno imeli!
Ob vsem lepem so si tudi starši zaželeli, da bi spet sedeli v šolskih klopeh,
... In ladjice so nas že potrpežljivo čakale, da nas odpeljejo proti soncu ... (no, nekatere so čakali baloni, ampak to bo pa spet nova pustolovščina :)
Še danes jadramo na spominih, kajti nebeško zelenje in vonji in frfotanje te naredijo neskončno lahkega in srečnega. Vesela in nežna je tudi glasba, ki spremlja vsak naš korak. Ker tak je pač naš svet. Juhej! 
Ko je testo vzhajalo, smo pisali domov. Ilustracije so zelo zgovorne :)
Na prostoru mobilnega "press centra" nam je Frenk pokazal, kako se izdeluje piščalko. Vsak je dobil svojo in o posledicah niti ne bi pisali ... ušesa vsekakor niso bila srečna ... :S
Ogledali smo si tudi staro hišo.
Gugalnice in mi se imamo radi :-)
Tudi skrivalnice so prišle na vrsto ....
... in skoraj smo postali tudi klekljarski mojstri :)
... Tako nekako je dan minil .... Bil je zeeeeeeeeloooooooo doooooooolg in kratek hkrati, pa razumite to, če morete ;) 
Ovce so nas prijazno pozdravile, mi pa njih. Popolnoma smo se razumeli.
Pred cerkvico ob poti. Tisto, ki nam zvoni vsako jutro in opoldne in večer.
Vmes smo si našli zabavo. Brez igrač iz trgovine, samo ozreti se je bilo treba naokoli :)
Polja čemaža v gozdu so bila prelepa.
Osvojili smo vrh Starega vrha, in to vsi. 1216 metrov nadmorske višine :-)
Spuščanje po travniških strminah ima blagodejni učinek. Srce začne plesati in človeku se zgodi smejanje brez razloga ....
Malica pred kočo je po takem podvigu izginila s svetlobno hitrostjo.
Lovsko opazovalnico smo seveda takoj zavzeli. Ker hišice na drevesu so zakon!
Smrekov lubadar ni prijatelj gozda. S takimi pastmi jih lahko vsaj nekaj polovimo.
Dan je sijal, mi pa še bolj :-)
Pogled na domačijo in zaselek od zgoraj. 
Tudi mali tobogan je bil prav adrenalinski. Zaradi kopriv :D
Zato pa je človek brez težav našel svoj duševni mir v mivki ....
Gugalnic je težko preveč.
In noben teren ni premajhen za nogomet :-)
Spet smo delavni, tokrat opisujemo kmetijo in rišemo njen načrt:
Igranje za intermezzo :-)
Pa spet trdo delo na kmetiji:
Tele kokoši so še bolj scrkljane kot mi:
Spet juhica, tokrat čemaževa. Brez problema, do zadnje kapljice. Pa še je bil prostor za ene 3 orehove štrukeljčke.
Še vedno polni energije smo zvečer odšli do prekrasnega čebelnjaka. Zraven se je oglašal cerkveni zvon in bilo je popolno.
Samo gozd in luna in mi .... kajti vsi oblaki so šli spat.
Brez klopov smo se pogreznili v sanje ob 22.30. Juhej!
